Začelo se je skoraj davnega leta 1964, ko je nekaj slovenskih likovnih razumnikov staknilo glave in sklenilo, da bodo po južnem in vzhodnem vzoru tudi v Sloveniji ustanovili večdnevna slikarska druženja. Morda so jim bila poleg omenjenih spodbud z juga za vzor tudi znana francoska oziroma slovenska druženja slikarjev v času impresionizma okoli Škofje Loke, pa morda Forma viva na domačih in tujih tleh, kot so namigovali nekateri likovni poznavalci na takratnem zveznem nivoju. O druženjih v kolonijah pa so ti začetniki kolonijskega gibanja pri nas začeli resno razmišljati že nekaj časa pred omenjenim letom 1964, saj so imeli nekateri slikarji za sabo že zanimive izkušnje iz udeležbe v kolonijah v nekdanji skupni domovini. Jedro ustanoviteljev prvih kolonij pri nas so sestavljali slikarji Ivo Seljak Čopič, Milan Rijavec, Tone Leskovšek, Marjan Dovjak, Ive Šubic, predsednik takratnega republiškega likovnega društva Zoran Didek, umetnostni zgodovinar Andrej Pavlovec in najbrž v ozadju še kdo. Med njimi so bili gotovo takratni »župani« mest Zagorje ob Savi, Škofja Loka in Idrija, kjer so bile z nekaj letnim razmakom ustanovljene prve tri slikarske kolonije na slovenskih tleh. Od omenjenih slikarjev je bil verjetno organizacijsko pri takratni občinski oblasti najbolj prodoren Tone Leskovšek, ki je z zagorskim »županom« Dušanom Kolencem dosegel, da je takratna zagorska skupščina prva sprejela sklep o ustanovitvi prve poskusne slikarske kolonije Izlake-Zagorje 1964. Ker je kolonija z desetimi, s pomočjo slovenskega likovnega društva povabljenimi gosti slikarji, imenitno uspela in v javnih sredstvih obveščanja naletela na ustrezen in širok odziv, ni bilo v zagorskih krogih nobenih pomislekov več o smiselnosti kolonije. Predlog prvega statuta kolonije je bil sestavljen v Škofji Loki in je vseboval vsa določila, ki so se jih kolonije kasneje več ali manj držale. Nekatera veljajo še danes. Slikarska kolonija Izlake-Zagorje je bila od prvih kolonij edina, ki je zdržala vse kulturne, politične, strokovne, organizacijske, kadrovske in druge nevšečnosti, ki so povzročile ukinitev kolonij v Škofji Loki, Idriji, nato na Ravnah, na Ptuju in drugod. Vzporedno z ukinjanjem pa so nastajale nove, uspešne, daljše, bogatejše, bolj ali manj ambiciozne, vztrajne, poleg njih pa kratke, enodnevne variante improviziranih slikarskih druženj, ki dokazujejo, da ideja skupnega dela v preprostih ateljejih ali v naravi še ni izčrpana slepa pot. Nekaterim likovnim krogom se je ta oblika priljubila in jo imajo za eno od mnogih oblik vzpodbujanja in opozarjanja na moč in pomen slikarstva v prestolnici ali na podeželju.
Del daljšega zapisa Nandeta Razborška iz leta 2011