Zgodovina

40 – Medijske toplice, 10.-20. julij 2003

Priprave na štirideseto kolonijo so se začele nekoliko prej kot običajno, program pa je bil jubilejno zasnovan in nekoliko obširnejši. Svet kolonije je doživel nekaj sprememb. Še vedno sta ga vodila predsednik Nande Razboršek in umetniški vodja Nikolaj Beer, njegovi člani pa so bili Že leta zelo dejavna Milan Bedrač in Cveta Polc, Eleonora Kramar, Ema Renko, Ana Režun, Roman Rozina in slikarski sveženj z Bojanom Čoklom, Markom Glavačem, Milanom Razborškom in Samom Šilesom. Svet je povabil večje število slikarjev: med njimi nekatere udeležence prvih kolonij, ki so se različno odzvali, in dva domača ustvarjalca, ki še nista bila gosta kolonije: slikarja Milana Razborška in kiparja Aleksandra Šilesa.

Jubilej najstarejše kolonije naj bi počastili z več dogodki; za glavnega so določili izdajo monografije, v kateri naj bi popisali dogajanja v preteklih štiridesetih letih, strokovno ovrednotili kolonijo in njeno zbirko umetnin ter slednjo temeljito popisali in predstavili.

Obsežnost tega dela zgovorno ilustrirajo statistični podatki. S štirinajstimi slikarji v jubilejni koloniji se je število vseh udeležencev povzpelo na 515, dosedanjim 285 imenom slikark in slikarjev pa se je pridružilo šest novih. število udeležencev je po posameznih letih kar precej nihalo: najmanj, sedem, jih je bilo leta 1983. Najbolj številčna je bila kolonija leta 1974, ko se je je udeležilo devetnajst slikarjev, enega udeleženca manj pa sta šteli koloniji v letih 1978 in 1993. Udeleženci so pustili koloniji okoli osemsto del, veliko del pa je kolonija do- bila tudi kot darila in na druge načine.

Izlaška kolonija nikoli ni varčevala z drobnimi pozornostmi in izkazovanjem pozornosti slikarjem: to leto so udeležence kolonije oblekli v za to priložnost natisnjene majice, umanjkali niso niti izleti ter druženja, vključno s tradicionalno pogostitvijo pri Kovačevih pod Gamberkom. Prevoze sta, kot običajno, omogočila Varstveno delovni center in Grumova šola. Za dobrodošlico pa je udeležence v galeriji Medija pričakala sveže postavljena razstava slik, nastalih v tretji, četrti in devetintrideseti slikarski koloniji. Na njej so si med drugim lahko ogledali dela Milana Bizovičarja, Leopolda Hočevarja, Doreta Klemenčiča Maja, Milana Rijavca, Franceta Slane, Iva Seljaka – Čopiča, Iveta Šubica, Jožeta Tisnikarja.

Ob naštevanju teh imen in imen drugih priznanih slovenskih in tujih slikarjev je kar nenavadno, da je bil odnos strokovne kritike do kolonij velikokrat podcenjevalen in podcenjujoč. Prepričanja nekaterih kritikov ne omaja niti veličastna zbirka, ki odseva zadnjih štirideset let likovnega dogajanja na Slovenskem, niti organizacijski uspehi, kakršen je na primer ta, da je bilo prav prek izlaške kolonije vzpostavljeno sodelovanje med likovnima akademijama v Ljubljani in nizozemskem Gröningenu.

Prva in najbolj zaslužna moža kolonije pravita, da bi si kdaj Želela več domače pozornosti, da pa lokalno okolje kolonije nikdar ni pustilo povsem na cedilu. Lokalne podpore, občinske ali sponzorske, je bilo vedno vsaj toliko, da obstoj kolonije ni bil ogrožen. Se pa časi z menjavanjem oblasti in lastninjenjem podjetij spreminjajo. Posredno smo tudi mi občutili posledice stečajev

Zoran Ogrinc, slikar iz Slovenj Gradca, je letos prvič v slikarsko koloniji Izlake-Zagorje. »Slikarske kolonije lahko med seboj primerjamo tudi po točkah. Če kakšna česa po pričakovanjih udeležencev ali v ponudbi organizatorja nima, se točke odštevajo. Izlaška ima vse, zato je tudi vzdržala štiri- deset let. Cilj prireditelja je, da se vsi dobro počutimo in da so nam na voljo pogoji za dober rezultat, umetniški izdelek. Sodelujoči umetniki pa si Želimo, da bi se imeli fajn in da ustvarimo dober rezultat. Prav nič mi niso všeč kolonije zasebnih galeristov, ki za golaž in liter vina umetnika izkoristijo za plasiranje njegovih del na lastnem tržišču.
Ogrinc dodaja, da je izlaška kolonija po njegovem okusu tudi zaradi dolžine, ker traja deset dni. ªOkolje in ljudi je treba doživeti, se vanj in vanje vživeti, za kar je potreben čas. Celo še ta- krat ostajajo nedokončane misli, nedokončana dela. A smisel ni v tem, da skiciraš, nato pa doma oblikuješ.
Iščem sledi, ki jih človek pušča v okolju, v kulturi, v medsebojnih odnosih. Ni se mi težko prilagoditi spremembi, vendar me morajo za nastanek dobrega dela prepričati argumenti. Zasavja ne poznam najbolje, vendar čutim, da mi je nekako blizu. Lažje ga dojemam, ker izhajam iz zelo podobne industrijske in celo po krajini primerljive Koroške.«

Mateja Grošelj v reportaži Ne samo tradicionalna, postala je kultna v Večeru

zagorskih podjetij, naših podpornikov. Zgodilo se je celo, da smo le s težavo nazaj pridobili slike: nov lastnik je namreč uveljavljal prepričanje, da je kupil vse, kar je videl. Veseli smo, da z nami ves čas vztraja izlaška družba Eti, ki v svojih prostorih razstavlja kar osemdeset kolonijskih del.

Razstavna dejavnost v Zagorju je bila v drugi polovi- ci leta 2003 bogata in zanimiva. Avgusta je bila postavljena zanimiva informativna razstava o lirski pesnici Vidi Taufer, ki se je pred stotimi leti rodila v Zagorju.

Septembra so se znova predstavili člani domače ljubiteljske likovne skupine Dom, razstavljali s: Boris Beja, Jure Crnkovič, Joža Flisek, Jakob Glavač, Marijan Jakoplič, Nina Juratovec, Meta Lipičnik, Mojca Podrenik, Darja Prebil in Tina Rome.

Decembra pa je bil poravnan še en dolg do slikarske preteklosti, saj je bila v okviru praznovanja 200-letnice Industrije gradbenega materiala Zagorje postavljena raz- stava risb in ilustracij Gvidona Birolle, ki je v Zagorju kot lastnik apnenic Živel in deloval v obdobju med letoma 1910 do 1937. Poznavalka njegovega dela Barbara Kunilo je zapisala, da je bil samosvoj slikar, delno naturalist, ekspresionist in romantik, predvsem pa slikar slovenske- ga ljudskega okolja. Z mehkobo in odločnostjo je znal prepričljivo prikazati ljudsko Življenje in okolje, v katerem je tudi sam Živel in ustvarjal. Upodabljal je ljudi pri njihovem delu in pokrajino, kjer se je sprehajal. Njegove stvaritve so sicer vsakdanje, a so sanjave in nosijo nadih pravljičnosti, kakor neizpeta pesem. Orošene so z neko čudno poezijo, ki nam govori o zasanjanem svetu preteklosti. Njegov slikarski jezik je lahko razumljiv in ne zahteva velike umetnostne izobrazbe, le umetnostno in predvsem srčno kulturo.

Bolj ali manj po naključju je bila Birollova razstava postavljena na predvečer kolonijskega jubileja. Vzpostavlja pa zanimivo povezavo med društvom Vesna, ustanovljenim pred stotimi leti na Dunaju, in šestdeset let kasne- je nastalo zagorsko-izlaško slikarsko kolonijo. Gvidon Birolla, Maksim Gaspari, Nikolaj Pirnat in drugi Vesnani so v svoj umetniški program zapisali potrebo, da umetnost približajo preprostemu človeku. To isto so kot enega svojih ciljev zapisali tudi pobudniki in ustanovitelji tukajšnje slikarske kolonije.

In oboji so cilj, brez dvoma, povsem uresničili.