20.11.2010 | Članki

Potrebujemo njeno mavrico barv

Francoski kipar Auguste Rodin je rekel, da je lepota povsod, le naše oči so slabe in je velikokrat in marsikje ne vidijo. Slikarska kolonija Izlake –Zagorje, ki je kot prva v Sloveniji pred štiridesetimi leti vzniknila v zagorski dolini, je bila dobra učiteljica gledanja. Stotnije slikarjev, ki so se zvrstile v dolgih desetletjih obstoja in ustvarjanja, so nas učile gledati, iskati in najti lepo vsepovsod okrog nas.

Preberi do konca – Potrebujemo njeno mavrico barv


16.11.2010 | Članki

Likovno bogastvo kolonije Izlake–Zagorje

Zasavska likovna kolonija Izlake–Zagorje slovi kot najstarejša slovenska slikarska kolonija in morda prav zaradi te pionirske zavesti zaslužno vztraja tudi še danes, ko tovrstne prireditve predvsem zaradi gospodarskih razmer in morda tudi zaradi napovedovanj, da bodo slikanje zamenjali informacijski mediji, bolj ali manj propadajo; ob letošnjem štiridesetem jubileju pa se kolonija, ki je po merilih človeškega aktivnega življenja stopila v zrela leta svojega delovanja, razumljivo ponovno ozira tudi nazaj. Njene rezultate je mogoče presojati po nastalih delih, ki jih je – že samo tistih, ki so po pravilniku pripadla organizatorjem – čez 700 in krasijo tudi notranjščine zagorskih javnih ustanov ter tako vzbujajo zanimanje za umetnost. Namen in funkcija kolonij pa nista izmerljiva samo z očmi, saj je njihov smisel tudi v stikih med umetniki, v popularizaciji umetnosti v vsakokratnem okolju, v stkanih prijateljstvih pa tudi v načinu, kako se prizorišče kolonije v vseh svojih razsežnostih prikazuje skozi dojemljivost ustvarjalcev in tako tudi na novo in organizirano načrtno vstopa v slovensko kulturno zakladnico. (Zasavski rojak, akademik Matjaž Kmecl, je opozorilo na kolonijo in njeno povezovalno vlogo vključil tudi v svojo knjigo Zakladi Slovenije.) Več o kulturno-socialni vlogi take prireditve je mogoče razbrati že iz odmevov, ki jih v svoji dokumentaciji skrbno hrani in zbira vse od začetkov zvesti organizator kolonije profesor Nande Razboršek, ki je svojemu kraju vdihnil poseben ustvarjalni in družabni pečat, razviden tudi iz vtisov in spominov ustvarjalcev. Ti so zelo radi prihajali v gostoljubni kraj, ki je sčasoma tudi v širši kulturni zavesti postal pravi sinonim za kolonijo. Poseben kulturni pomen pa daje koloniji tudi prirejanje samostojnih razstav njenih udeležencev in drugih starejših in sodobnih ustvarjalcev, med njimi z Zasavjem povezane litijske slikarke Mire Pregelj ali Gvidona Birolle in celo Riharda Jakopiča. Vse to je v delavskem Zagorju cela desetletja razširjalo posluh za likovno umetnost. Kolonija je dela iz svojega fonda pošiljala na prijateljske razstave v tujini, s sodelo – vanjem večstranskih avtorjev, kakršen je pisatelj in slikar Smiljan Rozman, ter z obiskom priljubljenega basista in rojaka Ladka Korošca pa je skušala razširiti zavest o sožitju umetnostnih zvrsti in je tako postala svojevrsten fenomen, ki je zagotovo pustil plemenite sledove v tamkajšnjih ljudeh, ki so umetnost vzljubili.

Preberi do konca – Likovno bogastvo kolonije Izlake–Zagorje